Samostojnost mladih kot privilegij

Otrok se rodi. V večini primerov je postavljen v varno okolje. Odrašča. Deležen je osnovnih potreb – ljubezni, hrane… in strehe nad glavo. Tiste varne cone, kjer je po razburkanem morju vedno vse ok. Okolje, ki sta ga ustvarila starša s povprečnim življenjem. Udobno zavetje v katerem se otrok počuti samozavestnega. Toplo zavetje, ki bo vedno tam in kjer bo otrok brezpogojno pričakan z ljubečim nasmehom. Naravni prostor, kjer ima občutek pripadanja in kjer ga bo vedno imel. Izve, da se to okolje imenuje »dom«. 

Otrok počasi prične odraščati in se zavedati svoje okolice – sledi sekundarna socializacija s sovrstniki v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Sooča se z različnimi situacijami, obiskuje prijatelje v njihovem varnem okolju. Previdno prične primerjati »blišč« različnih okolij in dojame, da ne glede na vso lepoto drugod – nikjer ni lepše kot doma. 

V prelepem najstniškem obdobju se izvaja postopno programiranje otrokovega uma. Družba narekuje nujnost partnerja, visoke izobrazbe, dobre službe, materialnega bogastva, uspeha… in tistega varnega okolja. S tem v mislih otrok prične graditi prihodnost, brez, da bi najprej uspel zgraditi »sebe«. Okoli te splošno pričakovane ideje si prične ustvarjati ideale in se ravnati po pričakovanjih okolice. Njegove sanje počasi postajajo irelevantne, saj so le-te postale pričakovanja družbe. Otrok čuti blage nelagodne pritiske, a ve, da ga bo v tem trenutku življenja še vedno čakalo tisto varno okolje, kamor se lahko zateče, če postane prehudo. 

Otrok počasi postaja mlada oseba ter se še naprej žene za idejo o sprogramiranem idealnem življenju. Tistemu, ki si ga »VSI« želijo. Sen po dobri službi ga prisili, da nadaljuje izobraževanje na visoki stopnji. Prisili ga, da se odseli stran od varnega okolja v nek nadomestek le-tega. Dolgo išče pravo izbiro. Tisto najlepšo med najcenejšimi. Tisto »ta pravo«, ki bo njegovo skromno varno okolje za nadaljnjih par let kamor se bo lahko po vsem hudem zatekal. Tisto, ki bo prvi korak na poti k njegovi samostojnosti. Najde jo – malce nad njegovim finančnim dosegom, a nič ne-de; človeka, ki sta ga v zgodnjem življenju pričakala z brezpogojnim ljubečim nasmehom mu ponudita roko pomoči, kljub temu, da se sama odrečeta nekaterim stvarem. Življenje teče naprej. 

Otrok odraste. Doseže visoko izobrazbo, ki je od njega zahtevana, a ne iz njegove strani. Še naprej čuti čedalje večje konstantne pritiske, ko se mu v glavi porajajo tuji ideali »…dobra služba, materialno bogastvo, uspeh,…dom«. Otrok stopi na trg dela brez realne ideje kaj pomeni vse našteto. Razen ene stvari, ki mu je še predobro poznana – dom. Zadovolji se z neko povprečno službo s povprečnim zaslužkom in uspehom. Povprečno življenje, ki sta ga imela tudi njegova starša. Otroka v tem trenutku bičajo udarci pred katerimi ga nihče ne more obraniti – finančni pritiski, stres, nadaljnja pričakovanja družbe, grajenje družine s partnerjem. Življenje. 

V tem trenutku bi otrok rad le, da se zateče v tisto varno okolje, tisto toplo zavetje, v tisto varno cono, kjer je po razburkanem morju vse ok. V nekem trenutku ugotovi, da edina stvar, ki jo dejansko dobro pozna… ni dostopna. Povratek v staro okolje ni več možnost, potrebno je ustvariti novo okolje – otrokovo okolje. Njegovo materialno bogastvo je prenizko za dane cene. Njegova povprečna služba preslaba za razumen kredit. Osebi z ljubečim nasmehom lahko to le nemočno opazujeta, saj jima okoliščine onemogočajo še zadnjo podajo roke pomoči. Otrok si ne more ustvariti lastnega okolja, kjer bo ponovno imel občutek »pripadanja«, z osebo, ki to ni starš. Z osebo, ki mu bo nudila drugačen brezpogojni nasmeh ljubezni. Dom otroku ni več v dosegu. Obkroža ga potrtost. Ta izhaja iz pomanjkanja ene od osnovnih potreb srečnega življenja in občutka krivde, da je razočaral družbo v njenih pričakovanjih. Otrok se ozre v svojo okolico z zmedenim obrazom. Zagleda množico sovrstnikov, ki se soočajo z enako negotovostjo. In takrat se otrok zave: 

»Samostojnost mladih je postala privilegij peščice«. 

Avtor: Domen Gril 

Dodaj odgovor