Mladi, samostojni in odrasli

Mladi, samostojni in odrasli 

 

Kot otrok sem vedno govorila »Ko bom velika, bom imela stanovanje.«, »Ko bom velika, bom imela avto.«, »Ko bom velika, bom…« Pa je temu res tako? Danes zase lahko rečem, da sem velika, vendar nimam avta, nimam svojega stanovanja,… Kot majhni punčki se mi je to zdelo samoumevno in tako dostopno, vendar danes v svetu, kjer živim, pa pravzaprav opažam, kako zelo nedostopne so mi te stvari.  

Trenutno sem študentka, ki ima na srečo stalno bivališče v Ljubljani, kar zame predstavlja velik plus, saj nikoli nisem morala skrbeti, kje bom živela v času študija, saj imam fakulteto v neposredni bližini. Sprašujem se, s kakšnimi problemi se soočajo mladi, ki čakajo na vselitev v študentski dom, ali pa morda kaj je s tistimi, ki so zaradi prezasedenosti študentskih domov prisiljeni se nastaniti v najemniškem stanovanju, kako preživijo, kdo jim plačuje najemnino, stroške, hrano? Ali jih je morda strah, da bodo na koncu meseca ostali popolnoma brez denarja in  morda brez hrane? Bodo lačni 

Sama sicer delam, nimam veliko stroškov, tisti mesečni obrok za telefon, Urbano lahko sama poravnam. Tudi kar mi je všeč in kar potrebujem, si kupim sama. Nisem tista vrsta otrok, ki za vse prosi svoje starše in čaka, da »tisto« pride do njih.  Od vedno sem si želela biti čim bolj samostojna. Ampak, bolj ko si to želim, ugotavljam, da mi je to skoraj onemogočeno. S svojo plačo si žal lastnega stanovanja ali pa življenja v najemu sama ne morem privoščiti. 

Menim, da bi država morala bolj pomagati mladim in da bi morali stanovanjski krediti biti bolj dostopni in ugodnejši za financiranje. Kljub temu se med mladimi najde nek procent ljudi, ki pa vseeno imajo svoje stanovanje, ker jim je po neki sreči uspelo priti do stanovanjskega kredita.  Največkrat pa prav taki opravljajo razna dela, ki jih sicer ne bi, ampak jih, zaradi morebitne izgube službe in posledično nezmožnosti odplačevanja stanovanjskega kredita. Zaradi dolgoletne zadolžitve in velikih mesečnih obveznosti banki, svojega življenja ne živijo, ampak ga preživljajo. 

 

Avtorica: Belma Hodžić 

 

 

Dodaj odgovor